Izhodíšče za nadáljnje razmíšljanje

Svet je vedno hitrejši. Vedno več zapletenih stvari (sistemov, tehničnih pripomočkov) je treba znati uporabljati, a vedno manj jih je treba razumeti. Vedno smo odvisni od nekoga drugega, stalno čakamo na nekaj. Na vedno več načinov se lahko izrazimo, a vedno manj ljudi nas sliši, še manj njih nas razume - nimamo časa ne besed, da bi se izrazili, drugi pa ne časa in živcev, da bi nas skušali razumeti. Vedno več imamo raznih naprav, a vsaka naslednja je še bolj banalna in nesmiselna od prejšnje. Potreba ne izvira iz nas, marveč nam potrebo zbudijo oglasi. Odtujujemo se drug od drugega - starši in otroci, možje in žene se neprestano kregajo. Odrezani pa smo tudi od narave - pomeni nam zgolj še vrt, ki ga urejamo po lastni zamisli in na katerega stopimo, ko ravno začutimo potrebo po oddihu. Iz količine surovin (kamna, kovine), ki bi zadostovala za več tisočletij vsakdanjega orodja, gradimo zgradbe in spomenike lastnemu pohlepu, ki preživijo tudi več deset tisoč let; zlahka bi gradili iz lesa, ki bi se vrnil v naravni obtok. Vedno več nas je, vedno bolj prazno živimo, vedno večjo škodo delamo svojemu okolju. Hkrati enak življenjski slog prinesemo še ljudstvom, ki so prejšnjega, bolj pristnega, uspela ohraniti celo do danes - "civiliziramo" jih. Sanjamo, da bomo morda odleteli na druge planete in tam zaživeli pristno in rajsko, medtem ko lepoto, ki jo imamo na dosegu roke, zažigamo, sekamo, prekopavamo, zasužnjujemo in nasploh uničujemo. Sanjamo tudi o vedno zmoglivejši in prijaznejši tehnologiji, ki pa je, ko se posvetimo njenemu razvoju namesto njeni uporabi (in bolj ko je zapletena, bolj se moramo posvetiti njenemu razvoju), tehnokratična in nas pahne v začaran krog nemira.

Smo mladi ljudje, ki se jim to zdi skrajna norost. Živimo v tehnokratični družbi - ta temelji na stalnem reševanju navidez izoliranih problemov s pomočjo vedno novejše (beri: zapletenejše in daljnosežnejše) tehnologije, ki pa prinese mnogo več manjših problemov, ki so še bolj nepregledni. Ne izrujemo problema s korenino vred, marveč vsako leto odtrgamo kak list in si zadovoljno sežemo v roke, plevel pa rase in nam počasi odžira okolje.